Slovenski in Slovenski Ozemlje v Prvi Svetovne Vojni

Home / / Slovenski in Slovenski Ozemlje v Prvi Svetovne Vojni

Slovenski in slovenski ozemlje v prvi svetovne vojni (PDF-File)

Italienische Gefangene in Kranj

SLOVENCI IN SLOVENSKO OZEMLJE V PRVI SVETOVNI VOJNI

Prva svetovna vojna je bila do leta 1914 največji vojaški konflikt v zgodovini. Je pomembna zgodovinska prelomnica, ki je spremenila družbo, gospodarstvo, politiko in življenje. Tudi Slovence in današnje slovensko ozemlje je močno prizadela in vplivala tako na slovenske ljudi kot pokrajino. (Foto: Italijanski ujetniki v Kranj)

Slovenci smo živeli pred prvo svetovno vojno v Avstro-Ogrski monarhiji z okrepljeno narodno zavestjo in željo po drugačni ureditvi monarhije vse od prve polovice 19. stoletja. Ta želja se je najbolje pokazala v programu Zedinjena Slovenija iz leta 1848, kjer smo zahtevali določeno samoupravo slovenskega ozemlja, uporabo slovenskega jezika in slovensko univerzo. Zaradi zatrtja revolucije leta 1849 in kasnejšega absolutizma ter germanizacije tekom 19. stoletja se program ni uresničil. Se ni uresničil vse do prve svetovne vojne.

Peter Kozler: Zemljevid slovenskih dežel (Zedinjena Slovenija) sredi 19. stoletja

Ob začetku vojne leta 1914 je štela Avstro-Ogrska monarhija okoli 53 milijonov prebivalcev – od tega je bilo približno 2% Slovencev, ki so živeli razdeljeni na 5 dežel in tri politične struje (liberalci, konservativci in socialisti). Mesto z največ slovenskega prebivalstva pa je bil takrat Trst (z okoli 57.000 Slovenci).

Slovensko etnično ozemlje pred prvo svetovno vojno Narodnosti Avstro-ogrske monarhije

Po tem, ko je srbski študent Gavrilo Princip ubil prestolonaslednika Franca Ferdinanda in ženo Sofijo 28. 6. 1914, kar je postal povod za prvo svetovno vojno, so Slovenci izkazovali lojalnost do Avstro-Ogrske monarhije in žalost za tragično izgubo prestolonaslednika. Poleg tega so nekateri še hujskali za vojno proti Srbiji in po slovenskih deželah se je videlo napise kot je: »Srbe na vrbe«. Avstrijske oblasti so, kljub izkazani lojalnosti Slovencev, gledali na vojno kot na spopad med Slovani in Germani, zato so uvedli strogo cenzuro, ukinili vsa slovenska društva, organizacije, … nadzirali so tisk in ukinili osnovne državljanske svoboščine. Kljub temu je cesar Fran Jožef v razglasu »Mojim narodom«, dne 23. 5. 1915 zapisal: »…svojim narodom, ki so se v vseh viharjih vedno v složnosti in zvestobi družili okoli Mojega prestola in ki so bili za čast, velikost in moč domovine vedno pripravljeni na najhujše žrtve…« Tudi Slovenci so se odzvali na poziv priljubljenega cesarja, ki je bil garant za stabilnost in mogoče bo zaradi izkazane lojalnosti in požrtvovalnosti popustil pri zahtevah slovenskega naroda.

Slovenski vojaki odhajajo v vojno

Ko je konec julija 1914 prišlo do mobilizacije vojska obeh taborov: antante in centralnih sil, je bilo vpoklicanih v avstro-ogrsko vojsko tudi nekaj pretežno slovenskih polkov (vojaška enota z okoli 4.500 vojaki). Pretežno slovenski polki so bili:

  • 87. celjski polk
  • 27. domobranski polk (okoli 87% Slovencev)
  • 17. kranjski polk (»polk kranjskih Janezov«) – slika spodaj
  • 7. koroški polk
  • 26. strelski mariborski polk
  • 27. ljubljanski polk (rezervisti in prvi slovenski polk v Boko Kotorsko)
  • 47. mariborski pehotni polk
  • 2. ljubljanski strelski gorski polk
  • 97. tržaški pešpolk…

Avstrijske oblasti jih imajo za Nemce in le nekateri (87., 27. in 17.) so lahko izobešali (na lastno pest in odgovornost) deželne simbole, zastave, …

Slovenskih vojakov, ki so se borili v prvi svetovni vojni na strani Avstro-Ogrske monarhije je bilo okoli 170.000. Borili so se na Balkanu, vzhodni in soški fronti. Oblasti so jih najprej poslale v Galicijo proti Rusom (na vzhodno fronto), ker se Italija do leta 1915 izogne vojni. Poleg teh se je okoli 2000 slovenskih prostovoljcev borilo v srbski in antantni vojski za konec Avstro-Ogrske in za novo južnoslovansko državo. Beneški Slovenci (od leta 1866 pod Italijo s plebiscitom) pa so bili mobilizirani v italijansko vojsko

V Galicijo je odšlo nad 30.000 slovenskih vojakov samo v prvem letu vojne. Lojalnost in borbeni duh med Slovenci je skušala vzpostaviti tudi propaganda in časopisje (npr. Tedenske slike) z gesli, napisi: »En štos en Francoz, en šus en Rus«; »Mi čvrsti Slovenci smo, gremo v boj – za pravdo. za dom, za cesarja« (Jovan Vesel Koseski) poleg tega tudi verzi F. Prešerna: Adijo ljubca … Vsi slovenski polki razen 2. (premeščen na Balkan) so odšli v Galicijo. Tako je avgusta 1914 avstro-ogrska armada štela 1,2 mio vojakov od tega okoli 20.000 Slovencev.

Polki so v prvih bojih, ko so jurišali s staro strategijo proti novemu hitrostrelnemu orožju in preciznejšim topovom, prešli od 4.500 na 500 vojakov! Avstrijska cenzura in propaganda sicer molči o izgubah in v Ilustriranem glasniku piše o junaštvih vojakov. Skupaj je v Galiciji umrlo od 15.000 do 20.000 Slovencev, kar je največ od vseh bojišč. Samo leta 1914 je padlo okoli 5000 slovenskih vojakov. Neznano število jih je končalo v ruskem ujetništvu, kjer so si zaradi sorodnosti jezika in kulture ustvarili celo družine.

Nevtralna Italija se je skoraj leto dni pogajala z antanto in centralnimi silami za vstop v vojno. Tisti, ki bi ponudil več ozemlja bi bil v prednosti. Kljub pritiskom Nemčije na Avstro-Ogrsko monarhijo naj prepusti Italiji pokrajine: Tirolsko, Primorsko, Dalmacijo… je Italija 26. 4. 1915 podpisala londonski sporazum s katerim je prestopila na stran antante in v zameno za območja Primorske, Istre, Dalmacije je morala v enem mesecu napovedati Avstro-Ogrski monarhiji (in Nemčiji) vojno. Dne 23. 5. 1914 se je z italijanskim napadom na Avstro-Ogrsko monarhijo ob 2.00 uri odprla nova fronta – soška fronta, ki je v enem delu potekala preko slovenskega ozemlja in prizadela tudi civilno prebivalstvo ob soški fronti. Le ti so bili premeščeni v notranjost monarhije v begunska taborišča – okoli 100.000 in še okoli 12.000 slovenskih beguncev gre v notranjost italijanske države. Vsi slovenski polki (razen 97. tržaškega pešpolka) so bili premeščeni na soško fronto.

Lahko se vprašamo zakaj so bili slovenski polki premeščeni na soško fronto, vendar je odgovor preprost. Avstro-Ogrsko vojaško poveljstvo se je zavedalo, da bodo slovenski vojaki bolje branili fronto, ki poteka preko slovenskega ozemlja (tudi če ga avstrijske oblasti uradno niso hotele priznati za slovenskega). Jasno je bilo, da ne morejo izgubiti Trsta in dostopa do morja, zato so slovenski polki branili vse najbolj pomembne strateške točke fronte. Posebej velja omeniti kraško bojišče in Doberdob (v trajnem spominu po besedah Prežihovega Voranca: Doberdob slovenskih fantov grob), Mrzli vrh, Debela griža, Sveti Gabrijel, ….

Avstro-ogrska vojska pri Dobrdobu

Del obrambe soške fronte je dobila avstro-ogrska 5. armada pod poveljstvom Svetozarja Borojeviča (del južno od Krna) s sedežem v Postojni, kateremu je stal nasproti italijanski general Luiggi Cadorna s sedežem v Vidmu. Italijanska vojska je z malo uspeha izvedla 11. ofenziv od junija 1915 do oktobra 1917; vidni uspeh je v 6. ofenzivi zavzetje Gorice (9. 8. 1916). Prvih šest ofenziv je bilo na območju od Vipave do Devina, ker je z geografskega vidika najlažje prehodno ozemlje. Začudenje italijanskih vojakov nad govorico ljudi ob Soči, ker jim je propaganda razlagala, da gredo osvobajati Italijane, je bilo seveda veliko.

Gorica poleti 1916

V bojih na soški fronti so se najbolj srdito, pogumno, … borili prav pretežno slovenski polki: 87. celjski; 47. mariborski, 17. ljubljanski (branili okolico Monte Chiesa – spomin nanje je Dolina Slovencev) in 27. domobranski pehotni polk. Vojak 87. celjskega polka (Amandus Pepernik) je opisal grozo, ko mu težko ranjeni tovariš v 2. ofenzivi reče: »…tovariš, usmili se me in ustreli me.«

Soška fronta z ozemeljskimi osvojitvami

Italijanska vojska ni uspela doseči odločilne zmage v 11. ofenzivah niti v času žalovanja nad umrlim cesarjem Francem Jožefom (21. 11. 1916) ter spremembo na vrhu Avstro-Ogrske države z novim cesarjem Karlom. Prav soško bojišče je glede na medije prebudilo med slovenskimi vojaki čustva obrambe domovine, zato se želijo boriti. Vojna je trajala že 2 leti na 3 frontah in je postajala vedno bolj vojna izčrpavanja, ko je vojaška industrija terjala vedno več žrtev, materiala, delovne sile, denarja, znoja in trpljenja. Samo med Rombonom in Tolminom je bilo okoli 20.000 avstro-ogrskih vojakov, ki so potrebovali dnevno okoli 800 ton materiala. Zato so zgradili žičnice, mulatjere, železniške proge, ceste.

S soško fronto se vojna iz oddaljene Galicije »preseli« v slovenske domove (topništvo je bilo slišati do Ljubljane) in slovenski kraji v notranjosti so preplavljeni z begunci, vojaki, vojnimi ujetniki, ranjenci. Kraji se spremenijo v begunska taborišča, vojaške bolnišnice, kjer se prepletajo kulture, narodi, jeziki, žalost in redki nasmeški.

Italijanski in avstro-ogrski vojaki zasedajo položaje na soškem bojišču

Civilisti zapuščajo domove

Slovenci pa niso samo krvaveli in trpeli v jarkih ali v begunskih taboriščih. Cesar Karel je 30. 5. 1917 sklical avstro-ogrski parlament, da bi rešil problem pomanjkanja surovin v državi (potreboval je odobritev novih vojnih kreditov s strani parlamenta). Poleg tega so bili v monarhiji vedno bolj glasni nasprotniki vojne. Vodja jugoslovanskega poslanskega kluba (združeni slovenski, hrvaški in srbski poslanci), dr. Anton Korošec je prebral »majniško deklaracijo«. V njej so izrazili željo, zahtevo po upravno-politični reformi monarhije in avtonomijo za južnoslovanske narode pod Habsburžani. Cesar je pobudo zavrnil in Slovenci so začeli spomladi in poleti 1917 zbirati podpise za podporo majniški deklaraciji. Zbrali so jih okoli 200.000, kar je bilo 7-krat več kot l. 1848, ko so zbirali podpise za podporo Zedinjeni Sloveniji. To je kazalo na povečano podporo avtonomiji južnih Slovanov znotraj Avstro-Ogrske in na povečano narodno zavest Slovencev.

Razglednica deklaracijskega gibanja (zbiranja podpisov v podporo majniški deklaraciji – podpise so zbirale v glavnem ženske)

Leto 1917 je bilo pomembno tudi na bojišču. Avgusta so Italijani izvedli 11. ofenzivo v kateri so dosegli delni prodor na banjški planoti in umik AO vojske iz Sv. Gore. Zadnja ovira je bil Sv. Gabrijel, ki ga je branil 87. celjski pehotni polk, ki je tu skoraj izkrvavel. V prvem bataljonu je od 1000 vojakov preživelo 185! Ljubljanski 2. gorski strelski polk pa izgubi 1137 vojakov in 37 oficirjev. Tu so se bili najtrši boji AO enot v 1. sv. v., kar poleg števila mrtvih dokazuje tudi število padlih granat na kvadratni meter: 45.000 granat! Arditi so 4. 9. 1917 za nekaj časa zasedli Sv. Gabrijel (italijanski vojaki ga imenujejo Monte della Morte) a so jih avstro-ogrski vojaki takoj odbili nazaj. Izkazal se je Maks Peterlin – poročnik 87. celjskega pešpolka in Ivan Mehle. Oba sta bila odlikovana in sprejeta pri cesarju.

Plaketa 87. celjskega pešpolka na Sv. Gabrijelu (v ozadju porušen Poročnik Maks Peterlin (87. celjski pešpolk)

solkanski most

Prav 11. ofenziva je pokazala vse slabosti avstro-ogrske vojske, ki je skoraj dokončno izčrpana in demoralizirana. Še ene ofenzive italijanske vojske skoraj zagotovo ne bi zdržala. Zato je avstro-ogrski vojski prišla na pomoč nemška, ki pripravi napad pod imenom: »Zvestoba v orožju«. V tajnosti zberejo 12 novih divizij (7 nemških in 5 AO); to je čez 100.000 vojakov, 1650 topov, 420 minometov, ki jim poveljuje Otto von Bellow.

Dne 24. 10. 1917 se začne napad – BITKA PRI KOBARIDU, ki s silovitostjo in novo vojaško taktiko »Bliskovite vojne«, ki jo narekujejo hribi, popolnoma presenetijo Italijane pri Bovcu in Tolminu. Poleg nove taktike in presenečenja (prva AO ofenziva na soški fronti), uporabijo nemške čete nov plin (modri križ) za katerega Italijani nimajo pravih mask. Hiter prodor centralnih sil so omogočili še drugi dejavniki: megla, dobra proučitev terena, pretrgane linije med Italijanskimi vojaki. Temu napadu so sledili trije dnevi bojev in hiter umik italijanske vojske do reke Piave. Avstro-Ogrska država je želela izključiti Italijo iz vojne, vendar se to ni zgodilo in fronta se je ustalila na reki Piave.

Slovenske dežele so bile rešene neposrednih vojaških operacij saj frontne črte ni bilo več. Prav tako so se lahko vrnili prvi begunci iz avstro-ogrskega zaledja v Posočje. Svetozar Borojević pa je 3. 11. 1917 v Postojni imel kratek nagovor vojakom in državljanom v katerem je poudaril, da če so mu sporočili, da so na položajih vojaki 17., 27., 87. in 97. polka »smo lahko brez skrbi«. Takšna pohvala slovenskim vojakom je bila seveda cenzurirana.

Ob vsesplošnem pomanjkanju v avstro-ogrski državi in vojski ter nadaljevanju vojne, ki ji ni bilo videti konca, so se tudi slovenski vojaki začeli upirati. Najbolj znan je upor 17. pešpolka v Judenburgu 12. 5. 1918, ki ga je vodil Anton Haffner (6 vodij usmrtijo) in 23. 5. 1918 upor 97. tržaškega pešpolka v Radgoni.

Septembra 1918 je monarhija na kolenih in cesar Karel predlaga antanti sporazumen mir ter 16. 10. tudi preureditev monarhije skoraj po željah in zahtevah drugih narodov. Anton Korošec odgovori z znamenitimi besedami: Vaše visočanstvo je prepozno.« Dne 24. 10 1918 začne italijanska vojska zadnjo ofenzivo, ki dokončno uniči avstro-ogrsko vojsko. Monarhija dokončno postane osovražena ječa narodov.

Južnoslovanski narodi so bili vedno bolj odločeni in od druge polovice 1918 pripravljeni (ustanovitev Narodnega sveta) na popolno odcepitev od Avstro-Ogrske monarhije – torej ne več za avtonomijo pod Habsburžani. Dne 30. 10 1918 pride na Kongresnem trgu v Ljubljani do slavnostne razglasitve Države Slovencev Hrvatov in Srbov ter začne delovati prva slovenska vlada z vitezom Josipom Pogačnikom na čelu.

Razglas o sestavi prve slovenske vlade Razglasitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov leta 1918

Dne 3. 11. 1918 je monarhija kapitulirala (Nemčija 11. 11. 1918) in o usodi poraženih držav so odločale zmagovalke – antantne sile v Parizu. Obstoj Države SHS je bila kratkotrajen, ker ni priznana s strani velesil in pritiskov Italijanov in Avstrijcev na mejah se je 1. 12. 1918 Država SHS priključila Kraljevini Srbiji v novo južnoslovansko tvorbo – Kraljevino Srbov Hrvatov in Slovencev. Sledili so še boji za severno mejo in priključitev Prekmurja ter diplomatska vojna za mejo z Italijo.

Zemljevid Države SHS in Kraljevine SHS iz leta 1918

Za Slovence in slovensko ozemlje je bila vojna zelo tragičen in šokanten dogodek, ki je kot sem že v uvodu napisal prelomen tudi za nas. Lahko bi poudarjali, da se je na Slovenskem prvič uporabilo taktiko bliskovite vojne (bitka pri Kobaridu). Poveličevali bi lahko tudi napore vojakov v visokogorju, ki so morali vso opremo sami znositi na dvatisočake in so v Julijskih Alpah preživeli mraz, granate, pomanjkanje, … Lahko bi poudarili obstoj prve mošeje na Slovenskem, ki so jo postavili vojaki iz Bosne in Hercegovine v Logu pod Mangartom leta 1917.

Mošeja v Logu pod Mangartom leta 1917

Poudariti pa je potrebno, da je prva svetovna vojna povzročila smrt vsaj 35.000 Slovencev, hudo pomanjkanje hrane, zdravil in oblačil (predvsem med civilisti), opustošenje pokrajine ter naselij ob Soči, travme vojnih invalidov in vojakov, ki so se vrnili domov, za katere država (tako italijanska kot jugoslovanska) ni primerno poskrbela (polovične preživnine ali pokojnine). Po vojni je v slovenskem delu Kraljevine SHS živelo 11.467 vojnih invalidov, okoli 30.000 vojnih vdov pa je moralo poskrbeti za okoli 49.000 vojnih sirot. Z vojno pa smo Slovenci okrepili narodno zavest (predvsem z obrambo slovenske zemlje) in s propadom Avstro-Ogrske prešli iz germanskega v slovanski okvir pod novo državo – Kraljevino SHS.

Prva svetovna vojna povzroči razpad 4 cesarstev – tudi Avstro-Ogrske in nastanek novih držav. Obljubljeno upoštevanje jezikovno-narodnih kriterijev za določanje meja (na pariški mirovni konferenci l. 1919) je z londonskim sporazumom, koroškim plebiscitom in mirovnimi pogodbami padlo v vodo. Več kot tretjina slovenskega narodnega ozemlja oz. 400.000 Slovencev pride pod Italijo in kasneje fašistično diktaturo. Slovenci se morajo znova boriti za samostojnost, narodno emancipacijo oziroma preživetje

Slovensko etnično ozemlje in meje Kraljevine SHS po prvi svetovni vojni (izguba etničnega ozemlja na zahodu in severu)

Stoletnica prve svetovne vojne je primeren trenutek spominjanja in opominjanja na grozo, trpljenje in strah, ki je bil takrat v naših krajih in trenutek za sklenitev prisege, da bomo naredili vse, da se ne bi kaj podobnega ponovilo. Na žalost je zgodovina slaba učiteljice ali mi slabi učenci in dve desetletji po Veliki Vojni je sledila druga svetovna vojna, ki je bila hujša in še bolj travmatična.

VPRAŠANJA:

  1. V kateri državi so živeli Slovenci pred prvo svetovno vojno?
  2. Koliko slovenskih vojakov je bilo v avstro-ogrski vojski med vojno?
  3. Na katerih frontah so se borili in na kateri so se še posebno izkazali z borbenostjo in pogumom?
  4. Ali so med vojno trpeli samo slovenski vojaki? Opredelite trditev.
  5. Kako so Slovenci izkoristili sklic avstrijskega parlamenta leta 1917?
  6. Ali so se zahteve južnoslovanskih poslancev (tudi Slovencev) uresničile? Opredelite trditev.
  7. Kaj se je po vojni zgodilo s slovenskim ozemljem?

 

 

 

VIRI IN LITERATURA:

Mag. Marko Štepec, Dokumentarna serija Slovenci in 1. svetovna vojna 1914-1918; RTV Slovenije, februarja in marca 2014

Luthar, Oto. 2000. O žalosti niti besede. Uvod v kulturno zgodovino vélike vojne. Gradivo uredila Alenka Koren. Ljubljana: Založba ZRC: 9-99.

Svoljšak, Petra. 1993. Prva svetovna vojna in Slovenci. Zgodovinski časopis 47, 2: 263-287, 4:547-562.

Janež, Stanko. 1989. Motivi prve svetovne vojne in njeni odmevi v slovenski književnosti. V: Leopold Vadnjal, Zapiski vojaka 1914 – 1921, Borec 41/12: 1386-1407.

R. G. Grant. 2014. 1. svetovna vojna. Ljubljana: Mladinska knjiga.

A. Gabrič in M. Režek. 2011. Zgodovina 4. Učbenik za četrti letnik gimnazije. Ljubljana: DZS: 6-18 in 136-146

 

Related Projects